V tretjem desetletju 21. stoletja je človeštvo z družbeno-ekonomskim redom globalizacije na zadnjem razpotju med trajnostjo in propadom. Sodobne podnebne spremembe, družbeno-gospodarske krize in mednarodni konflikti se medsebojno krepijo in se združujejo v dogodek podoben izumrtju. V dobi antropocenskega izumiranja, ob vse večji družbeno-gospodarski nestabilnosti in na pragu krize podnebnih sprememb, cilji trajnostnega razvoja (CTR) predstavljajo odgovor Združenih narodov. Cilji trajnostnega razvoja ZN so po obsegu edinstveni, saj naj bi do leta 2030 odpravili svetovno revščino, lakoto, podnebne spremembe in 14 ostalih razvojnih ciljev. Ta razvojna pot pospešene gospodarske rasti in industrializacije se sooča z eksistenčno grožnjo podnebnih sprememb in skupnimi učinki antropocena. Po najnovejših znanstvenih podatkih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) se obdobje za odločilno globalno dekarbonizacijo do leta 2030 zapira. Zato ta disertacija raziskuje to dihotomijo med ekološko trajnostjo in gospodarskim razvojem v svetu z zmanjševanjem naravnih virov. Na sredini je vprašanje demokracije in njenega mesta med prizadevanji za razvoj in ekološko trajnost. Glavni raziskovalni problem doktorske disertacije izhaja iz naslova, in sicer soobstoj razvoja, demokracije in ekološke trajnosti. V 21. stoletju je ključni problem zagotoviti združljivost modela Združenih narodov za trajnostni razvoj, demokracije in stabilne biosfere v času krize podnebnih sprememb. Zaradi zapletenega obstoja te trojice je treba uporabiti tri raziskovalna vprašanja o ekonomskih in ekoloških posledicah razvoja in njegovega soobstoja z demokracijo. Prvo raziskovalno vprašanje se nanaša na makroekonomske koristi uradne razvojne pomoči (URP) za države donatorice in njihove družbe. V disertaciji so analizirane posledice teh koristi, ali so škodljive za države v razvoju ali pa gre za povsem simbiotičen odnos. Podvprašanje bo zlasti preučilo obseg nizozemske bolezni, ki jo povzroča uradna razvojna pomoč, in eksponentno naraščanje državnega ...